Na septemberski pohod smo pohodniki DU Dobrova odšli v dolino zelenega zlata – Savinjsko dolino. Pohoda v torek 10.09. se nas je udeležilo 56 pohodnikov. Odpeljali smo se do Arje vasi, kjer smo zapustili avto cesto in se usmerili proti Galiciji. Galicija je vas z razkropljenimi hišami nad njo pa na hribu Gora 569m, ki jo imenujejo tudi Šentjungert, stoji cerkvica sv. Kunigunde. Kmalu, ko smo zapustili avtobus, nas je pričakal domačin g.Viktor, nas pozdravil in nam zaželel lep dan in varen korak. Po kratkem klepetu, smo pohod nadaljevali in se usmerili na gozdno pot, ki je bila kar strma. Slabo uro smo se vzpenjali skozi gozd po poti prepleteni s koreninami dreves, da smo prišli na rob gozda in pred sabo zagledali planinski dom za njim pa cerkvico sv. Kunigunde. Cerkvica je bila postavljena že konec 14 stoletja, za sv. Kunigundo, pa je znano, da je bila zavetnica otrok in nosečnic. Planinski dom in okolica sta lepo urejena, za kar skrbi več deset okoliških družin iz doline. Ena od teh družin je poskrbela, da je bil planinski dom odprt tudi za nas. Odločili smo se za počitek in malico. Čeprav je bilo prijetno sedeti v senci mogočne lipe, smo kar kmalu morali nadeti nahrbtnike in nadaljevati naš pohod. Sledil je spust nazaj v dolino. Pridružil se nam je domačin g.Mitja, saj v Šmartno v Rožni dolini, kamor smo bili namenjeni vodi več poti, g.Mitja, pa nas je popeljal po poti primerni našim letom. Po dobri uri prijetne hoje smo prišli v Šmartno v Rožni dolini. Tu nas je sprejela domačinka gospa Marjana, ki nam je omogočila ogled zelo lepe notranjosti cerkve sv. Martina. Po ogledu cerkve, smo pohod nadaljevali z avtobusom do Šmartinskega jezera. Jezero spada med največja umetna jezera pri nas, ob obali je speljana lepo urejena sprehalna pot. Del te poti smo prehodili in se preko plavajočega mostu usmerili do gostišča Čolnarna-Muzej. Tu smo malo posedeli, nekaj pojedli in popili, predno pa smo nadaljevali pot, smo naši pohodnici Ireni Grapar podelili priznanje za 200 opravljenih pohodov. Na poti domov smo zavili v Žalec, in si ogledali sedaj že skoraj svetono znano fontano piva. Tudi tokrat smo na pohodu doživeli veliko lepega, se srečali s prijaznimi ljudmi in hodili tam, kjer sami verjetno ne bi nikoli. Tekst in foto Vinko Kuder
