Na novembrski pohod se nas je 56 pohodnikov DU Dobrova odpravilo v nam bližnje Polhograjsko in Škofjeloško pogorje. Iz v meglo zavite Dobrove smo se odpeljali proti Črnemu vrhu. Ni trajalo dolgo, ko smo se pripeljali v sončno jesensko jutro na Črnem vrhu. Kot vedno, smo si tudi tokrat nadeli nahrbtnike in se odpravili proti Škofji Loki. Pot nas je vodila po gozdu in pod nogami je šumelo odpadlo listje. Le kratek čas smo hodili, pa je tu bilo že prvo presenečenje. Na jasi smo se ustavili pri hiški našega lovca Francija. Malo smo poklepetali, potem pa pot nadaljevali proti Sv. Ožboltu. Kar nekaj časa smo hodili po čudovitih poteh mimo osamljenih lepo urejenih kmetij, da smo prispeli do cerkvice Sv. Ožbolta. Od tu je je bil čudovit razgled na Karavanke in tudi Triglav se je videl v daljavi. Ogledali smo si notranjost cerkvice, nato pa pot nadaljevali proti Sv. Andreju nad Škofjo Loko. Na jasi nad Petačevim grabnom smo se odločili, da si privoščimo malico. Prijetno je bilo sedeti na toplem soncu s pogledom na Tošč, Polhograjsko goro, Grmado in v daljavi na našo Dobrovo pokrito z gosto meglo. Tako prijetno je bilo, a pohod smo morali nadaljevati, saj se je pred nami odpirala čudovita škofjeloška okolica. Kar nekaj časa smo zopet hodili, da smo prišli do cerkvice Sv. Andreja. Tudi tu so nam domačini omogočili ogled notranjosti cerkvice, pa tudi posedanje na soncu pred njo, je prišlo prav, saj je za nami bilo že več kot 13 km čudovite pohodniške poti. Še par korakov smo morali narediti in že smo bili v gostišču Rupar. Lepo so nas sprejeli in kar nismo mogli verjeti, da je daleč od mestnega vrveža, v odmaknjenem naravnem okolju, tako veliko in lepo urejeno gostišče. Bil je že mrak, ko smo se veseli in zadovoljni odpeljali v dolino Hrastnice in se mimo Škofje Loke vrnili nazaj na Dobrovo. Za nami je bil še en čudovit pohod, tokrat v domačem okolju. Tekst : Vinko Kuder Foto: Ana Seliškar
